Kras je pokrajina, ki me s svojimi dih jemajočimi kraškimi pojavi na eni strani ter gozdnatimi hribovji in planotami na drugi strani, kamnitimi hiškami, kulinariko za prste polizati in vinom, ki vse prehitro steče po grlu, zmerom navduši. Prav zaradi tega se tjakaj vračam vedno znova.

Tokrat sem se (na vikend oddih) na Kras, ki predstavlja idealno destinacijo – v kolikor si želite aktivnosti in sprostitve na prostem – podala s peščico prijateljic. Za mnoge od njih je to bil prvi izlet v ta konec Slovenije. Kras, ki se je v tem času že odel v čudovite jesenske barve, je področje, ki ga množični turizem (zaenkrat) še ni pokvaril; tako, da boste v dolgih sprehodih po učnih poteh, ki vodijo skozi znamenito kraško pokrajino in/ali po gozdnatih hribovjih ter ob spoznavanju skrivnostnega kraškega podzemlja, še vedno lahko uživali v miru in tišini.

Prvo destinacijo, ki smo jo obiskale – še pred končnim postankom na Domačiji Lojtrnik, kjer nas je pričakal lušten apartma – so predstavljale, na Unescov seznam vpisane, Škocjanske jame, skozi katere vodijo tri poti (pot skozi podzemni kanjon; pot ob Reki v podzemlje in krožna učna pot Škocjan). Ker so obiskovalcem na voljo tako vodeni ogledi jam, kot ogledi v lastni režiji, smo se raje odločile za vodeni ogled po 3 kilometre dolgi poti, ki se začne pri informacijskem centru in se nato nadaljuje proti udornici Globočak, skozi umetni predor, ki vodi v Tiho jamo. Pot mimo številnih dih jemajočih kapniških tvorb, ki je trajala slabi dve uri hoda, se je nato zaključila s prehodom kanjona Reke čez Cerkvenikov most, ki je speljan kar 50 metrov nad njeno strugo. Pot smo zaključili v Veliki dolini.

Ker so nas že na poti skozi jamo lačni želodčki opominjali na to, da bo kmalu potrebno okrepčilo, smo se na poti do Domačije Lojtrnik, na kateri smo imele namen prespati, ustavile v enem od številnih kraških gostišč, kjer smo ob odličnem krompirju v zevnici in kozarčku terana, že snovale načrte za naslednji dan.

Naslednjega dne so nas v nov dan prebudili toplo jesensko sonce, zajtrk, poln domačih specialitet, ki so ga za nas pripravili prijazni gostitelji ter spokojna tišina, ki je vladala na vrtu domačije. Po zajtrku smo se nato s kolesi odpravile na izlet po okoliških kraških vaseh. Vaška idila, burja v laseh in čudovite jesenske barve v krošnjah dreves, pod katerimi je (po večini) tekla kolesarska pot, so nas povsem prevzeli. Poslednji večer smo – utrujene od celodnevnega pohajkovanja – zato preživele kar na Domačiji Lojtrnik.

Bo že držalo, da čas vse prehitro mine, ko se imaš fino. In tako se je vse prehitro zaključil tudi naš vikend na Krasu.