Najraje prebiram romane, ljubezenske zgodbe in kriminalke. Kot otrok sem se branila knjig, ki sem jih morala brati, prava muka mi jih je bila vzeti v roke. Nikoli nisem imela rada domačega branja in bralnih značk, čeprav neznansko rada berem. Ko zdaj pomislim nazaj, je to dejansko prav zanimivo, kajti zbirko 5 prijateljev in Baletni copatki, sem vsako prebrala najmanj 5 krat.
Tako to je v življenju, kar želimo početi, nikoli ni težko, kar pa moramo, pa je vsakič težje.
Po mojem mnenju bi morala biti vsaka druga knjiga, ki jo otrok mora prebrati v šoli izbirna, pa bi bila stvar veliko lažja za vse.

Iz svojih mladih dni, časov ko sem gulila šolske klopi, sem si najbolj zapomnila pravljice kot so:
Rdeča kapica, Volk in sedem kozličkov, Volk in trije prašički, Sneguljčica, Trnjulčica, Pepelka, Muca Copatarica, Čuri Muri v Afriki, Maček Muri, Kdo je sešil Vidku srajčico, Moj dežnik je lahko balon, Mojca Pokrajculja, Zvezdica Zaspanka, ter seveda zbirki 5 prijateljev in Baletni copatki in pa moja še danes najljubša Mali princ.

To je samo par izmed pravljic, ki se jih trenutno spomnim, verjetno jih je bilo še mnogo več. Sprva mi jih je prebirala mama, včasih tudi oče ali babica, ko sem se naučila brati, pa sem jih prebirala sama. Vsako sem slišala nešteto krat in prav vsakič mi je bila zanimiva. Še danes so mi zanimive, zato jih prebiram svojim otrokom in z mano delijo navdušenje nad njimi. Vsakič, ko se spomnim na katero iz svojega otroštva jo ali kupim, ali pa si jo izposodim v knjižnici. Veliko jih imam še svojih. Otroci jih bodo kmalu poznali že na pamet. Tudi sami jih zelo radi berejo, komentirajo in jih obnavljajo. Upam, da bodo tudi oni nekoč to veselje do pravljic delili s svojimi otroki. Vsaj do tistega dne, ko bodo morali brati, to kar jim bodo naročili v šolo.